Planinski paradoks: sebek pred življenjem?

V nedeljo smo bili priča planinskemu paradoksu: številna izobraževanja gorskih reševalcev in ekip z reševalnimi psi, ki svoj redki prosti čas izkoristijo za to, da so še bolj učinkoviti pri pomoči ljudem v stiski, in na drugi strani tisti, ki bi se morali izobraževati, da do dela GRS ne bi prišlo (ali pa vsaj čim manjkrat), in ki svoj prosti čas po turi koristijo za izdelavo sebkov in pivske užitke!

Gorski reševalci

Reševalci svoj čas namenjajo ne le posredovanju pri reševanju v gorah samem, temveč tudi za to, da so ves čas karseda odlično pripravljeni, in na sončno nedeljo ne migajo “za svoj užitek” ali se posvečajo družinam, na drugi strani pa številni neusposobljeni in pomankljivo ali napačno opremljeni obiskovalci zimskih gora, ki med hojo po 25º pobočju držijo (dva) cepina v položaju za boj z medvedom. Vmes ne manjka takšnih, ki z ročajem cepina v vsaki roki in s ta popularnimi “ketncami” na nogah trumoma tacajo po pobočjih nad Vršičem na vse bolj popularne vrhove.

S turo z visokim izhodiščem opravijo hitro. Še hitreje - tudi že med sestopanjem samim - pa na internet pošiljajo vtise “izjemnega” gorniškega udejstvovanja. Časa za refleksijo ni, zato hitro v avto in po sveže objave k lepo urejeni potopljeni gramozni jami z najlepšim razgledom v Kranjski Gori, kjer se pridružijo sicer manj “pogumnim”, v krzno oblečenim in z izdatnimi količinami pudra naličenim virtualnim planincem z velikega mesta.

VZPENJANJE Z VELIČASTNO KULISO JULIJSKIH ALP OKROG ŠPIKA IN ŠKRLATICE.

VZPENJANJE Z VELIČASTNO KULISO JULIJSKIH ALP OKROG ŠPIKA IN ŠKRLATICE.

Preostalih 5 ur dnevne svetlobe, ki so jo bili reševalci izkoristili za to, da so se še naprej izpopolnjevali za iskanje zasutih v plazu, spoznavanje s sistemom RECCO, sondiranje in neskončne druge manevre za pomoč in transport ponesrečenih, seveda ne opazi nihče. Razen seveda takrat, ko tisti virtualni planinci in njihovi pogumnejši dvojniki, ki namesto zaustavljanja s cepinom obvladajo poziranje s cepinom, pokličejo na 112. In takrat se seveda vse te kulminirane ure in ure izobraževanj ter izpopolnjevanj reševalcem poznajo, saj so pri nesrečnikih kakor hitro je (ne)mogoče - podnevi ali ponoči, ko je mrzlo ali vroče, če pripeka sonce ali je mrzlo ko pes!

Kot čivkajo že vrabci na veji (ja, pomlad je očitno že tu!) (turistično) zahajanje v gore pozimi postaja vse bolj množično. S tem nastajajo ne le hudi okoljski pritiski na (neobstoječo) infrastrukturo na popularnih izhodiščih, temveč predvsem na tiste, ki ne-znanju, pomanjkanju izušenj in neznanju uporabe opreme - odnašajo rit - gorski reševalci!

Da bi ne samo nergal še nekaj o razmerah oziroma in turni smuki v Julijskih Alpah. Ob popolnoma zaparkiranem Vršiču - tako na vrhu kot pred kočami in ob cesti, smo že ob pogledu na strnjene kolone, ki so se valile proti sedlu v Grebencu, odvili proti manj popularnemu sosedu v senci Mojstrovk. Mimo omenjenih skupin reševalcev smo odvili v smeri Šitne glave in nadaljevali do točke, kjer se letna Hanzova pot stakne grebena. Na ne prav posrečeni semi-uravnavi je bil cilj našega dne.

SPOMLADANSKI VESELEC. OPROSTITE! AMPAK SAJ SMO 2. FEBRUARJA?!

SPOMLADANSKI VESELEC. OPROSTITE! AMPAK SAJ SMO 2. FEBRUARJA?!

Veter je tam že prijetno zavijal, zato smo se kar poskočno prelevili iz vzpenjajočih v spuščajoče, vpeli smuči/borde in odvriskali navzdol. Od 2200 m do 2000 m nmv. je bilo povprečno, vmes je bilo izjemno uživaških, sicer povsem pomladnih (2. februarja!) dvesto višinskih metrov, preostalih dvesto pa lomastenje med rušjem in navigacijo med kamni. Če ne zaradi sonca in čudovitih razgledov, je bilo srednjih 200 višincev zares odličnih - povsem polikanih in ravno prav odjenjanih zavojev, ki so zavoljo prostranih širjav omogočali malce bolj sproščeno (beri: hitro) smuko.

V najlepšem delu spusta po zlikani podlagi.

V najlepšem delu spusta po zlikani podlagi.

Prelaz Vršič in predvsem gore nad njim so čudovite. Nudijo izjemno lahek dostop v visokogorje in poleg odprtih koč tudi številne privlačne cilje za vse starosti in izkušnje.

Z dovoljšnjo mero samokritičnosti in ob aktivnejšem pridruževanju številnim tečajem ali alpinističnim šolam (člani katerih so mimogrede pridno vadili v senci Prisanka), bi bilo gorskih nesreč zaradi pomankljivega znanja, izkušenj pa tudi slabe ali pomankljive opreme - gotovo manj.

Gorski reševalci, srčni ljudje, ki (nam) vsem nesebično pomagajo, ko jih najbolj potrebujemo, pa bi tudi sami lahko pogosteje “zadihali” po svoje, s prijatelji, družinami ali kar tako, ob pijači. Z manj pogostimi mislimi na to kdaj bo brnel poziv na akcijo.

Gorskim reševalcem pa le globoka in iskrena hvala. Hvala, ker ste!

Previous
Previous

Butični hotel samo za odrasle

Next
Next

Zimske počitnice v Alpah